Kaj so odbitki pri vrednotenju?
Zadnja posodobitev: 30. junij 2023
Na finančnih trgih odbitki pri vrednotenju pomenijo zmanjšanje vrednosti finančnega instrumenta. Izraženi so v odstotkih. Če je nek instrument, denimo državna obveznica, vreden 1 milijon EUR, a zanj velja 20-odstotni odbitek, to pomeni, da se obravnava, kot da je vreden samo 0,8 milijona EUR.
Kdaj se uporabljajo?
En primer uporabe odbitkov pri vrednotenju so posojila, ki jih centralne banke dajejo poslovnim bankam. Pri tem zahtevajo, da poslovne banke kot jamstvo za posojilo predložijo določeno zavarovanje v obliki finančnega premoženja. Zanj centralne banke uporabijo odbitek in ustrezno zmanjšajo njegovo vrednost. V zgornjem primeru z enomilijonsko obveznico bi poslovna banka tako prejela posojilo v višini 0,8 milijona EUR, kolikor je ta obveznica vredna po 20-odstotnem odbitku.
In zakaj?
Centralne banke morajo imeti zagotovilo, da bodo posojeni denar dobile nazaj. V prvi vrsti je to seveda dogovor s posojilojemalcem glede vračila posojila. A če se zgodi, da posojilojemalec posojila ne odplača, bo centralna banka zavarovanje unovčila. Zato mora biti prepričana, da ga bo lahko prodala po ceni, s katero bo pokrila znesek posojila. Ker cene finančnih instrumentov nihajo, centralna banka včasih potrebuje nekaj časa, da določen instrument proda. Odbitek pri vrednotenju ji tako daje zaščito pred izgubo vrednosti v času, ki ga potrebuje za prodajo zavarovanja.
To lahko spet ponazorimo z zgornjo obveznico. Čeprav je zdaj res vredna 1 milijon EUR, ni nikakršnega zagotovila, da jo bo mogoče dejansko prodati po tej ceni, če bo to potrebno. Finančni trgi lahko precej nihajo in na vrednost sredstev vplivajo številni dejavniki, med drugim tudi finančno zdravje izdajatelja te obveznice. Zaradi tega finančni instrumenti s sedanjo tržno vrednostjo 1 milijon EUR ne zadoščajo za posojilo v enaki vrednosti.
Kako se določi višina odbitka?
Posojilodajalec (v tem primeru centralna banka) mora pretehtati, kolikšna rezerva zadošča za kritje tveganja, da instrumentov, zastavljenih kot zavarovanje, ne bo mogoče prodati po sedanji tržni ceni. To je odvisno od zgoraj omenjenih dejavnikov, torej kako tvegan je določen instrument, koliko njegova cena niha in kako »likviden« je (kako hitro ga je mogoče prodati brez izgube vrednosti). Z drugimi besedami, višina odbitka je odvisna tako od značilnosti instrumenta, ki se zastavi kot zavarovanje, kot tudi od značilnosti izdajatelja tega instrumenta. Tako so na primer državne obveznice razmeroma varne in likvidne naložbe, zato se zanje uporablja manjši odbitek kot za bančna posojila.
Kako velike odbitke uporablja Eurosistem?
Eurosistem, ki ga sestavljajo ECB in nacionalne centralne banke euroobmočja, skrbno pretehta, kakšen odbitek bo uporabil za zastavljeno premoženje. Vsakokrat zagotovi, da je odbitek zadosten in sorazmeren, tako da se čim bolj zmanjša tveganje izgube.
Eurosistem ne daje prednosti nobeni vrsti instrumentov, pod pogojem, da ti izpolnjujejo predpisane zahteve. Tako lahko posojilojemalec kot zavarovanje za 1-milijonsko posojilo predloži na primer 1,7 milijona EUR bančnih posojil s 40-odstotnim odbitkom ali pa 1,06 milijona EUR državnih obveznic s 5-odstotnim odbitkom, saj je zavarovalna vrednost v obeh primerih malo večja kot 1 milijon EUR. Bistveno je, da je skupna vrednost zavarovanja po upoštevanju odbitkov enaka skupnemu znesku posojila ali večja od njega. Povedano drugače, posojilojemalec lahko za isto vrednost zavarovanja predloži več finančnih instrumentov z večjim odbitkom ali manj instrumentov z manjšim odbitkom.
Eurosistem je vzpostavil zelo natančen proces upravljanja tveganj in odbitki so eden od ukrepov za obvladovanje tveganj, s katerimi zagotavlja, da ne sprejema nepotrebnega tveganja. Okvir za obvladovanje tveganj se redno posodablja, ECB pa objavlja seznam kategorij odbitkov, ki jih uporablja pri zavarovanju.
Dodatne informacije o odbitkih pri vrednotenju so na voljo v občasnem zvezku z naslovom »The valuation haircuts applied to eligible marketable assets for ECB credit operations«.