Začrtajmo pot podnebnega ukrepanja

Christine Lagarde, predsednica ECB

Frankfurt na Majni, 4. november 2021

Čas za ukrepanje

Ob konferenci COP26 v Glasgowu ta teden imamo neponovljivo priložnost, da določimo jasno pot v brezogljičen svet. Uničujoče podnebne spremembe lahko preprečimo le tako, da odpravimo emisije ogljika. Čas, da bo ta prehod dovolj hiter, da dosežemo cilje Pariškega sporazuma, nam hitro polzi iz rok, vendar – kar je ključnega pomena – se še ni iztekel.

Verodostojne usmeritve za zeleni prehod

Prehod bi lahko prinesel stroške, a po drugi strani tudi priložnosti. Zaradi tehnološkega napredka so se stroški sončne energije občutno zmanjšali, zato je ta zdaj eden najcenejših virov elektrike v zgodovini. Tako bi po podatkih Mednarodne agencije za energijo več kot polovico dodatnega zmanjšanja emisij, ki je potrebno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, lahko dosegli brez dodatnih stroškov za odjemalce električne energije.^[1]

Vendar se trenutno še ne moremo zanašati samo na obnovljive vire energije, hkrati pa v nekaterih sektorjih potrebna tehnologija še ni dovolj razvita. Ne vemo zagotovo, kakšna bodo naša gospodarstva čez 30 let in kako natančno bodo podnebne spremembe v prihodnje vplivale na naše življenje.

Ta negotovost lahko človeka ohromi, še posebej če je obenem tudi zmotno prepričan, da en sam posameznik ne more vplivati na razmere ali da je že prepozno. Toda vsi lahko prispevamo in vsak ima svojo vlogo.

Centralne banke so se v zadnjih desetletjih naučile, da lahko verodostojen inflacijski cilj pripomore k usmerjanju pričakovanj v celotnem gospodarstvu. Podobno lahko vlade z dobro predstavljenimi in verodostojnimi usmeritvami za zeleni prehod vodijo prebivalce in podjetja, da pomembno in usklajeno prispevajo k omejevanju podnebnih sprememb. Z jasnimi kažipoti se dolga in težka pot razdeli na več obvladljivih etap.

V določeni meri morajo pri takšnih usmeritvah za zeleni prehod cene ogljika v celoti odražati sedanje in prihodnje okoljske in družbene stroške. Vendar trenutno še zdaleč ni tako. Še več, neposredne subvencije za fosilna goriva so leta 2020 znašale 450 milijard USD.^[2] Strmo zvišanje cen energentov lahko prizadene najbolj ranljive člane družbe, zato je potreben natančen premislek, da se zagotovi pravičen prehod, kjer se koristi pošteno razdelijo.

Za takšne usmeritve so potrebne tudi znatne tehnološke inovacije in naložbe v blažitev podnebnih sprememb. Javne naložbe lahko spodbudijo zasebne naložbe, pri čemer ima pomembno vlogo finančni sektor. Finančne institucije bi morale v načrtih za zeleni prehod pojasniti, kako se nameravajo prilagoditi brezogljični stvarnosti. Glasgowsko finančno zavezništvo za podnebno nevtralnost^[3] dela prve korake v tej smeri. Popolna, mednarodno skladna in preverljiva razkritja podatkov lahko pomagajo zagotoviti, da sredstva pridejo tja, kjer so najbolj potrebna, ter da se hkrati preprečuje tveganje lažnega zelenega oglaševanja.

Prispevek ECB k boju proti podnebnim spremembam

Tudi centralne banke imajo svojo vlogo. Posledice naravnih katastrof in zelenega prehoda za inflacijo neposredno vplivajo na osnovni mandat ECB, ki je ohranjanje cenovne stabilnosti, zato vse več pozornosti posvečamo podnebnim spremembam.^[4] Hkrati te posledice ustvarjajo tudi tveganja za banke pod našim nadzorom in za bilanco stanja ECB.

Marsikdo deli našo zaskrbljenosti. Približno 100 centralnih bank in finančnih nadzornikov z vsega sveta se je združilo v okviru mreže za ozelenitev finančnega sistema.^[5] Namen mreže je prispevati k razvoju upravljanja podnebnih in okoljskih tveganj v finančnem sektorju in zagotoviti financiranje, ki bo podpiralo zeleni prehod.

ECB se je včeraj javno zavezala, da bo v okviru svoje pristojnosti prispevala k odločnemu ukrepanju nosilcev politik, da se začne izvajati Pariški sporazum in se ublažijo posledice podnebnih sprememb.^[6] Poleg tega smo podnebnim spremembam namenili veliko pozornosti tudi v našem nedavnem pregledu strategije,^[7] pripravili pa smo tudi ambiciozen akcijski načrt dela na tem področju.^[8]

Podnebni stresni test ECB, ki je zajel celotno gospodarstvo, je pokazal, zakaj je v zvezi s podnebno problematiko koristno že zgodaj ukrepati.^[9] Kratkoročne stroške zelenega prehoda dolgoročno namreč močno odtehta dejstvo, da se s tem preprečijo katastrofe, ki povzročajo visoke stroške, kot so požari v naravi, vročinski valovi in suša. Na poti k doseganju neto ničelnih emisij do leta 2050 nas lahko usmerjajo jasni mejniki.

Pot pred nami

Dejansko nas čaka izbira. Ko po motnji zaradi pandemije obnavljamo in preoblikujemo naša gospodarstva, imamo priložnost, da se odpovemo ogljiku. Cesta pred nami nam morda vzbuja strah, vendar poznamo cilj in velik del poti je že dobro osvetljen. Prehod v brezogljičen svet je edini način, da vsemu človeštvu zagotovimo svetlejšo prihodnost. Kot je rekel Antoine de Saint-Exupéry: »Zdaj je čas za ukrepanje. Nikoli ni prepozno, da nekaj narediš.«

Ta blog je bil objavljen kot mnenjski članek v naslednjih publikacijah: Der Standard (Avstrija), Le Soir in De Morgen (Belgija), 24 Chasa (Bolgarija), Jutarnji list (Hrvaška), Phileleftheros (Ciper), Postimees (Estonija), Helsingin Sanomat (Finska), Les Echos (Francija), Frankfurter Allgemeine Zeitung (Nemčija), Ta Nea (Grčija), Irish Times (Irska), La Repubblica (Italija), Delfi.lv (Latvija), LRT, Verslo žinios, 15 min.lt in Delfi.lt (Litva), Times of Malta (Malta), Jornal de Negócios (Portugalska), Denník N (Slovaška), Delo (Slovenija) in El País (Španija).